Bedenički zvon - Župnija sv. Benedikta v Kančevcih

NOVO ŠOLSKO LETO – IZZIV TUDI ZA STARŠE

September nas vedno znova postavi med tnalo in nakovalo. Upajoči in veseli smo nekoč kot prvošolčki čakali ta čarobni dan. Danes, nekaj ali veliko let kasneje, pa nam september povzroča samo še glavobol. Kako le bomo uskladili vse obveznosti in vse želje, kako bomo zmogli vse to, koliko nas bo vse to stalo? In čim prvič zazvoni šolski zvonec, se starši prelevijo v taksiste, ki prevažajo svoje otroke od baleta do nogometa, od klavirja do karateja. Nekje vmes je tudi župnik, ki skuša najti svojih pet minut slave in pomembnosti. Po navadi si za to sposodi popularno žuganje, ki želi z instrumentom birme s silo privabiti del otroškega življa tudi k svoji ubogi stojnici na trgu sodobnih ponudb preživljanja pošolskega (in nikakor ne prostega) časa. Tam ni nobenih medalj, nobenih pokalov, nobenih dovolj zanimivih dejavnosti, samo neka nepomembna spričevala; toda birma, ta pa je tista, ki si je vsi želijo, z njo bomo držali v šahu te otroke vsaj do 14. leta.

Vsako leto na jesen, ko gledam te utrujene starševske oči, se sprašujem, ali imam sploh srce, da jim naložim še to in ono obveznost, njim pravzaprav, ko jo naložim otrokom. Če zahtevam še nekaj več od njih, ali jih ne bom s tem samo še trgal od tiste drobtine časa, ki bi ga preživeli s svojo družino? Ne, ker ne bi bilo tole v cerkvi pomembno, ampak ker ne vedo, kaj je res pomembno, saj ne znajo reči nikomur in ničemur ne, in imajo zato že vsega vrh glave.

In se potem vprašam, ali jim je sploh kaj resnično pomembno. Ali so si to vprašanje sploh postavili, preden so začeli letati od Poncija do Pilata, da bi ustregli željam svojih otrok, pričakovanjem današnje družbe ali pa lastni želji po tem, da bi imeli po službi tudi sami čas biti sami, iti na pilates, kolesarit ali doživeti kakšno dogodivščino. Kaj je pomembno? Kaj je danes res pomembno za nas in za naše otroke? Ob vsej ponudbi ne moremo izbrati vsega, zato je to temeljno vprašanje našega časa in našega duševnega zdravja v poplavi vsega. Vse nam namreč ne more biti pomembno. Če nam je vse pomembno, nam ni pomembno nič.

Postavimo še danes jasne prioritete naše vzgoje – dve, tri, ne več – da se ne bi v premnogih izgubili. Da ne bi tam izgubili smeri, smisla, da ne bi v njih pozabili na res pomembne reči. Vse reči niso pomembne, nekatere pa so bistvene in nepogrešljive. Dobro izberite!

po: M. Rijavec

MISLI ANTONA MARTINA SLOMŠKA

KRISTUS V DRUŽINSKI HIŠI

Pred nekaj leti sem bil imenovan za dušnega pastirja pri neki imenitni družini. To ubogo družino je doletela velika nesreča. Ko je družinski oče umrl, so opravili cenitev celotnega premoženja. Po zakonu sta morala biti oba cenilca zaprisežena in cenilni komisar je zahteval Kristusovo podobo, da bi oba cenilca pred njo zaprisegel, a v imenitni hiši, pri družini ni bilo mogoče najti nobene podobe Kristusa. Po stenah je bilo videti lepe slike, umetniške kipe na omarah, toda podobe Kristusa Križanega ni bilo videti nikjer.

Hiša je bila brez Kristusa in družina brez Kristusovega nauka. Ob nedeljah so sicer, če je bilo vreme lepo in sicér ni bilo nobenega veselega potovanja, obiskali župnijsko cerkev. Ni bilo govora, da bi poslušali pridigo. Menili so, da je ta le za preprosto ljudstvo. Družina je menila, da je verna, ker je vendar občasno šla k maši, toda vsa vera naj bi bila omejena le na cerkev. Doma ni bilo nikdar nič videti in slišati o kakšni krščanski veri.

V mnogih družinah tudi danes več ne najdemo Kristusa. Naredijo tako kot s prijateljem, s katerim so prelomili vez. Sliko odstranijo, jo skrijejo v kakšni kamri ali uničijo, da jih ne bi več, tako kot nekoč, spominjala na dobrega prijatelja. Ali vas smem vprašati, krščanske družine, ki se imate za kristjane: Kaj je storil hudega, da ste z njim prelomili in ste Kristusovo podobo odstranili iz vaših družinskih izb? S podobo Kristusa je izginil iz hiše tudi njegov nauk, z njim pa tudi krščanski način življenja. Menite, da ste sedaj brez Kristusa srečni?

Kdo je v stanju prešteti vse podobne družine? Starši pozabijo svojim ljubljenim otrokom posredovati prvi krščanski nauk. Pogosto ga sami ne poznajo in prepustijo verouk drugim. Vendar ta verouk je brez življenjske moči in topline, ker ne prihaja iz toplega očetovega in materinega srca. Komaj da je šola zaključena, je tudi konec s krščanskim naukom, ker se zdi otrokom vera kot odvečno breme, ker je pri starših ne opazijo. S katekizmom se pozabi na Kristusov nauk, ker se o njem nikdar ne govori, ničesar ne bere. V hišah najdemo romane in novele, vendar ne Svetega pisma.

Po: Anton Martin Slomšek, Zlati križ

»Moli za otroke, moli z otroki«

Pobožnost molitve je tisto dragoceno olje, s katerim počastimo Jezusa, najboljšega družinskega prijatelja. Toda molitev se ne da prisiliti. Otrok ne učimo moliti s šibo, temveč z lastnim zgledom. Mati, poklekni z otrokom, moli glasno v njegovi navzočnosti, kmalu bo v svojem srcu, nato tudi s svojimi usti s teboj molil. Otrok, ki moli, je enak angelom. O starši, učite vendar svoje otroke moliti! Toda molite tudi za svoje otroke, da jih Bog blagoslovi, da jih njegovi sveti angeli varujejo. Materini vzdihi, očetove molitve za otroke se pred Bogom nikdar ne izgubijo, kot nam dokazuje sveta mati Monika s svojim sinom Avguštinom. Molite tudi skupaj v družinskem krogu. Ne sramujte se pobožnosti. Vera je luč, molitev in pobožnost pa olje za luč. Odvzemite svetilki olje, tedaj mora luč ugasniti, zato je vera izginila iz tolikih hiš, ker se ni več gojila domača pobožnost. Vsak družinski oče naj bo, po besedah svetega Avguština, škof v svoji hiši.

Blagor tisti pobožni družini, tistemu mestu, tisti deželi, kjer je še pobožnost v družinskem krogu, kjer najde ta svoje zatočišče v družinski izbi. Tam je še doma Jezus, Odrešenik sveta.

Anton Martin Slomšek

O, tolažilna, osrečujoča je misel: imam zvestega dobrega prijatelja, ki mu lahko potožim vse svoje bolečine, povem vse svoje veselje. Zvesti prijatelj tudi čez hribe in doline, čez morja in jezera ne pozabi prijatelja in hvaležno misli na vse tiste dobrote in prijaznosti, ki mu jih je dobri prijatelj izkazal.

M. Slomšek

SVETE MAŠE V MESECU SEPTEMBRU 2026

Četrtek, 3. september, sv. Gregor Veliki, papež - prvi četrtek

Andrejci: 19.00 v zahvalo za srečen zakon

Petek, 4. september, sv. Roza iz Viterba, devica – prvi petek

Kančevci: 19.00 za + Marijo Srejš in Kolomana

Sobota, 5. september, sv. Mati Terezija, redovnica – prva sobota

Kančevci: 19.00 za + Ivana Žerdina

Nedelja, 6. september, 23. nedelja med letom

Selo: 8.30 za + župljane in dobrotnike

Kančevci: 10.00 v zahvalo za srečen zakon

Torek, 8. september, Rojstvo Device Marije – mali šmaren

Kančevci: 18.00 za bolnike z rakom

Sobota, 12. september, Marijino ime – izlet z veroučenci

Kančevci: 8.00 za + Marijo Ozvatič

Nedelja, 13. september, 24. nedelja med letom

Prosenjakovci: 8.30 za + Matildo Vöröš

Kančevci: 10.00 za + Zimič in Rojko

Sobota, 19. september, sv. Frančišek Marija iz Camporossa, kapucin

Kančevci: 19.00 za + Štefana Vogrina

Nedelja, 20. september, 25. nedelja med letom

Selo: 8.30 za + Nežo Kuhar

Kančevci: 10.00 za + Jožeta in Matildo Malačič in vse + Malačič

Sobota, 26. september, sv. Kozma in Damijan, mučenca

Kančevci: 19.00 za + Marijo Ozvatič

Nedelja, 27. september, 26. nedelja med letom – Slomškova nedelja

Prosenjakovci: 8.30 za + Ladislava Kerčmarja

Kančevci: 10.00 za + Samanto Ambruš